Teorija postavljanja ciljev

Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. Razlog za čiščenje ni podan. Prosimo, da nam pomagaš izboljšati ta članek.

Teorija postavljanja ciljev je motivacijska teorija in izhaja iz dveh tradicij; prva je akademska in izhaja iz del Ryana, G. Millerja, Galanterja in Pribama, Kurta Lewina do Wurzburgške šole in njihovih konceptov namer, nalog, mentalnih setov, nivoja aspiracije. Druga je organizacijska (Management by Objectives), pri kateri gre za programe ciljnega vodenja, upravljanja preko ciljev in nazaj do gibanja znanstvenega managementa (Scientific Management movement), katerega ustanovitelj je bil F. W. Taylor. Leta 1968 je Locke združil obe tradiciji v teorijo postavljanja ciljev in skupaj z Lathamom vodil začetne laboratorijske raziskave. Postavljanje ciljev je tudi pomembna komponenta teorije socialnega učenja. Koncept postavljanja ciljev je v domeni kognitivne psihologije.^[1]. Locke je bil mnenja, da so cilji najmočnejša kognitivna determinanta, ki vpliva na to, kakšno bo posameznikovo vedenje ob določeni nalogi.^[2].

1. ↑ Locke, E. A., Saari, L. M., Shaw, K. N. in Latham, G. P. (1981). Goal Setting and Task Performace: 1969 – 1980. Psychological Bulletin, 1, 125 – 152.
2. ↑ Kanfer, R. (1990). Motivation Theory and Industrial and Organizational Psychology. V: M. D. Dunnette in L. M. Hough, Handbook of industrial and organizational psychology, Volume 1 (str. 126-130). Palo Alto: Consulting Psychologists Press